Doroteja Sidonija Gallenberg

»V samostan vstopam prostovoljno v želji, da bi tako ugajala Bogu in si zagotovila zveličanje svoje duše v služenju svojemu ženinu Kristusu. Odpovedujem se vsem nadaljnjim zahtevkom v zvezi z dedovanjem družinskega premoženja v korist svojih bratov in sester. Svoj dedni delež prinašam v samostan kor doto.« Tako v listini iz leta 1680, ko je prejela redovne zaobljube, navaja Doroteja Sidonija Gallenberg, njen oče pa v nadaljevanju navaja, da: »Izročam omenjen hčerin dedni delež samostanu Mekinje v višini 1.500 gld., naloženih v zadolžnicah v dveh gospostvih. Od tega sta dve tretjini zneska namenjeni opatinji, oziroma konventu, ena tretjina pa neposredno hčerki Doroteji Sidoniji Gallenberg.«

Vstop v samostan Mekinje, ki so ga slabih 400 let pred Dorotejinim vstopom v strogo klavzuro reda klaris ustanovili njeni predniki, se zdi na prvi pogled dejanje obupa plemiške hčere in njenega očeta, ki ni mogel najti ustreznega moža za tretjo izmed svojih petih hčera. Vendar podroben pogled razkrije drugačno zgodbo. Zgodbo mogočne, preudarne, vztrajne, pobožne in izobražene grofične, ki bi lahko ostala v svojem udobnem svetu plemiškega prestiža, a se je raje podala na pot duhovnosti…

Leta 1664 se je očetu Žigi Juriju Gallenbergu, kranjskemu deželnemu upravitelju, in materi Katarini Elizabeti grofici Schrattenbach, poročeni Gallenberg, kot 4. otrok od devetih, rodila deklica, ki sta jo poimenovala Doroteja Sidonija. Ravno v času njenega rojstva je grof Gallenberg začel z gradnjo dvorca v Soteski ob reki Krki na Dolenjskem, enega najlepših in najrazkošnejših gradov daleč naokoli. Tako ni popolnoma jasno, ali je mala bodoča opatinja prijokala na svet v gradu Stara Soteska, tedaj že močno načetem od zoba časa, ki ga je njen oče podedoval, ali morda v Ljubljani, kjer se je družina pogosto zadrževala. Kakorkoli že, deklica je bila deležna najboljše vzgoje in izobrazbe, kot se za hčerko premožnega in uglednega grofa spodobi. Grof Gallenberg in njegova žena sta v naslednjih letih družino vzorno povečevala, mala Doroteja, pa je postala ponosna starejša sestra še petim sorojencem.

Kje, kdaj in kako je Doroteja zaslišala Božji klic? Bog ve, pa ne pove! Kot hči vplivnega grofa je imela možnost za odlično poroko, vendar je s komaj šestnajstimi leti zapustila svet popolnega udobja in se podala v mekinjski samostan med sestre klarise, kjer se je 24. februarja zavezala čistosti, uboštvu, pokorščini in klavzuri. Klošter je bil v času njenega prihoda in že pred tem, v slabem stanju in za bivanje večjega števila redovnic neprimeren. Hvala Bogu, so bili grofje Gallenbergi dedni odvetniki samostana, ki so obdržali pomemben vpliv na dogajanje za posvečenimi zidovi od ustanovitve dalje, zato je Dorotejin oče kmalu po njenih redovnih zaobljubah skupaj z bratom in znatno finančno pomočjo deželnih stanov povečala in modernizirala samostan, o čemer še danes pričata dve plošči: ena nad nekdanjim glavnim vhodom in druga v nekdanji poletni jedilnici. Janez Vajkard Valvasor, ki je tedaj pisal svoje slavno delo Slava Vojvodine Kranjske, je o novem poslopju zapisal, da gre za najlepši samostan na Kranjskem.

Ko je Doroteja že polnih  26 letih zgledno bivala v samostanu in se v vmesnem času dodatno izobraževala zlasti v umetnosti poznavanja zelišč, koristnosti njihove uporabe ter njihovih zdravilnih učinkih, je bila po smrti predhodnice Katarine Attems izvoljena za novo predstojnico samostana, prvo po dobrih 400 letih iz direktne linije rodbine Gallenberg. Vodstvo je prevzela z resnostjo, preudarnostjo, predanostjo in vero – lastnosti, ki jih je sama poosebljala. Najprej je nadaljevala dela pri obnovi cerkve, ki jih je začela njena predhodnica: glavni oltar, ki je viden še danes in spada med najlepše baročne oltarje, je naročila Doroteja. Tudi orgle, ki se danes sramežljivo skrivajo zadaj v predprostoru kora (pa bi se lahko ponosno bahale na vidnem mestu kot druge najstarejše ohranjene, čeprav nedelujoče) orgle pri nas, so plod njene prenove.

Kar pa je najpomembnejše: nova gallenberška opatinja se je lotila temeljite prenove samostanskih pravil, ki so bila ob njenem nastopu zelo ohlapna glede na redovna pravila ter poostrila klavzuro (klavzura so prostori znotraj samostana, ki so posvečeni samo samostanski skupnosti in vanjo nima vstopa nihče, razen pripadnikov skupnosti; pri klarisah je klavzura zajemala celotno samostansko poslopje in vrt). Čeprav je bila sama v otroških letih vajena popolnega udobja, je zaobljube redu vzela zelo resno in se poskušala v kar največji meri vrniti k uboštvu, kakršnega si prestiža vajeno dekle lahko sploh zamisli: dosegla je, da redovnice v samostanu niso več imela vsaka svoje služkinje, zahtevala je enotno obleko vseh redovnic, brez prestižnih materialov, s čimer je preprečila nehoteno razslojevanje, vse sestre pa so po njenih novih pravilih imele skupno kuharico in perico. S tem je spet poenotila redovnice v statusu, da so ponovno postale sestre v pravem pomenu besede. Njena poostritev klavzure je pomnila popolno prepoved obiskov v samostanu; tako so redovnice lahko sprejemale obiskovalce – sorodnike le v posebni govorilnici, kjer je pogovor potekal ob spremstvu dveh sester, ki ju je določila opatinja, ne pa v svojih sobah, kot je bilo to redovnim pravilom navkljub dovoljeno v nekaterih kranjskih ženskih samostanih, posledica česar je bil hud škandal v enem izmed njih (redovnica rodi otroka).

Da pa klavzura le ni bila tako stroga za vse, pričajo opatinjina dobra dela: okoliški prebivalci so bili materi prednici izjemno hvaležni zavoljo njenega odličnega poznavanja zelišč in bolezni; njen nasvet je marsikomu olajšal težave ali celo rešil življenje, zaradi česar se jo je že v času njenega življenja oprijel skoraj svetniški sloves.

Ta se je okrepil z njeno pobudo za ustanovitev Bratovščine Marijinega brezmadežnega srca, dejavne med leti 1718 in 1782), in njenim posredovanjem pri papežu, da je bratovščino kanonično ustanovil. Glavna naloga bratovščine je bilo organiziranje procesij, ki so se jih udeleževali romarji z vse Kranjske in dela Štajerske, zaradi česar so postale Mekinje prava mala Marijina romarska pot.

Mekinjski samostan je pod vodstvom Doroteje Sidonije Gallenberg, doživel pravi preporod tako v duhovnem, kot posvetnem smislu. Z deli, ki jih je nadaljevala pri obnovi cerkve, je pustila pečat, viden še danes, predvsem pa je samostanu z novimi konstitucijami, ki so ohranjene do danes, prinesla svež veter pri utrjevanju vere in redovnega življenja, približanega prvotnim vodilom ustanoviteljice reda, sv. Klare Asiške. Ker pa je s svojo neusahljivo energijo, predanostjo znanju in skrbi za zdravje vseh njenih redovnic, njej podložnih kmetov, služabnikov in vseh, ki so potrebovali njen zdravstveni nasvet,  posegla tudi za samostanske zidove, je njena zapuščina ostala živa še dolgo.

Ko je na božični dan leta 1728 odšla k njenemu ženinu Kristusu, jo je na mestu opatinje nasledila njena mlajša sestra Leopoldina Maksimilijana, ki se Doroteji Sidoniji  v samostanskem življenju pridružila osem let po njenem vstopu. Leopoldina se je od sestre veliko naučila je v naslednjih desetletjih nadaljevala z modrim upravljanjem samostana in njemu podložnih kmetij.

V mrliški knjigi mekinjskih klaris tako še danes beremo hvalospeve na račun prve gallenberške opatinje po 400 letih.

Njen duh pa še vedno živi v mekinjskem samostanu. Zgodba o njenem življenju je bogata, plodna in polna predajanja, znanja, izobraževanja in stremljenja k boljšemu načinu življenja za vse. Kako pomembno je cenila zdravje,  priča njeno izrazito zanimanje za to področje. In še ena zanimivost: mekinjske klarise so po življenjski dobi prekašale pričakovano splošno starost takratne populacije za približno 20 let. Umirale so celo starejše kot klarise iz samostana v Ljubljani in Škofji Loki. Poleg mirnega, kontemplativnega življenja, dobri prehrani in skrbi za zdravje je k temu prispevalo tudi izredno zdravo podnebje (prehod iz gorskega v subalpski pas) v Mekinjah, zaradi česar je bilo to območje še pred 100 leti znano kot odlično za zdravljenje različnih pljučnih bolezni.

Sedaj se trudimo obuditi delo Doroteje Sidonije in prenesti njeno znanje in njene vrline nazaj v samostan. Želimo, da poslopje postane center znanja, kakršen je včasih bil, ko je spremljal gojenke in jim nudil izvrstno izobrazbo, za kar so se zavzemale tudi zadnje lastnice, sestre uršulinke; center miru in kontemplacije, ki ga še vedno prežema energija tisoče in tisoče ur prebitih v molitvi; za razliko od zaprtega reda klaris pa smo odprli samostanska vrata in združujemo ljudi preko raznih kulturnih dogodkov. To je naše poslanstvo in vizija, v katero ste vabljeni, da vstopite.

Avtor: JAVNI ZAVOD MEKINJSKI SAMOSTAN