Samostan Mekinje – kjer preteklost sreča sedanjost

Že več kot 700 let se samostan, varno dvignjen nad mestom in vasjo, spogleduje z gorami in gozdovi, ki ga obdajajo ter sooblikuje panoramo mesta Kamnik. Prvotni grad grofov Gallenberg je leta 1300 postal samostan sester klaris in v 17. stoletju po temeljiti prenovi dobil naziv »eden najlepših samostanov na nekdanjem Kranjskem«, če citiramo Janeza Vajkarda Valvazorja. Čeprav ne služi več potrebam redovnega življenja, se je do danes ohranila mogočna stavba, končana leta 1686, ki uspešno kljubuje zobu časa, se upira novodobnim stilnim smernicam in navdušuje obiskovalce s svojim šarmom, izoblikovanim skozi stoletja.

9. oktobra 1300 sta pripadnika znane plemiške rodbine, zakonca Žiga in Elizabeta Gallenberg na svojem posestvu v Mekinjah ustanovila prvi samostan reda sv. Klare na Kranjskem, zraven pa darovala poleg poslopja v Mekinjah tudi osnovo premoženje, ki je obsegalo 13 kmetij, 4 sirarnice, pravico do oskrbovanja z lesom, nekaj travnikov, sadovnjakov in potokov. Sprva je tu bivalo 13 redovnic, ki so ob vstopu s seboj prinesle tudi »doto«. Število sester se je ves čas spreminjalo, vanj pa so vstopale samo hčere plemičev in kasneje tudi premožnih meščanov, katerih prispevki so bogatili samostansko imetje in posesti. Čeprav so redovnice živele v strogi klavzuri (torej popolnoma umaknjene od zunanjega sveta), številni zapisi pričajo o njihovi pomoči okoliškim prebivalcem, za stenami samostana pa so izobrazbo pridobivala plemiška dekleta. Tudi turški vpad v juniju 1471, ko so Turki razdejali samostan, je redovno življenje zamajal le za kratek čas.

Ker je po katoliški prenovi število sester naraščalo, staro poslopje pa je že močno načel zob časa, je v drugi polovici 17. stoletja stekla temeljita prenova; v kolikšni meri so star samostan prezidali in kaj se je ohranilo od prvotne stavbe, bodo pokazale raziskave. Današnja podoba je plod obnove med leti 1682 in  1686, ko so samostan zaporedoma vodile ambiciozne, izobražene in gospodarne opatinje, ki so smotrno nadaljevale delo svoje predhodnice. Tudi prenova cerkve se je zgodila v naslednjih letih in do danes kaže podobo iz časa baroka. Vendar se slabih 100 let kasneje zgodi, kar si ni predstavljal nihče: avstrijski cesar Jožef II. je 12. januarja 1782 izdal dekret o ukinitvi nekaterih samostanov, med njimi tudi mekinjskega saj čas razsvetljenih vladarjev samostanom kontemplativnih redov ni bil naklonjen, ker po racionalističnem gledanju niso z ničemer prispevali državnemu dobremu. Tako so klarise  zapustile Mekinje prvega julija 1782 in odšle v samostan dominikank v Velesovem, kjer so še vedno živele v svoji sestrski skupnosti do smrti.

Pet let po razpustitvi mekinjskega samostana klaris in pregonu sester je podržavljena samostanska posest Mekinje postala samostojen naborni okraj. Istega leta je bila v Mekinjah ustanovljena lokalnija, ki je bila leta 1875 povzdignjena v samostojno župnijo. Samostan je od leta 1799 služil kot zapor za francoske vojake, s katerimi je bila Avstrija v tistih letih občasno v vojni, istočasno pa so samostan uporabljali tudi za bolnišnico. V času Ilirskih provinc  je bilo tu nastanjeno francosko vojaštvo. Leta 1830 so prodali podržavljeno »kameralno mekinjsko gospostvo« skupaj s samostanom baronu Apfalterju s Križa, vendar so njegovi dediči ugotovili, da od prazne in razpadajoče samostanske zgradbe ni prav nobene koristi, zato bi jo bilo koristneje prodati.

Za nakup objekta je bilo kar nekaj interesentov, med drugimi tudi klarise iz Brixna (Južna Tirolska) in veliki mojster nemškega viteškega reda nadvojvoda Evgen, na koncu pa so stavbo kupile ljubljanske uršulinke. Istočasno s pogajanji o nakupu redovnice vodile tudi prizadevanja, da bi smele odpreti 5 razredno ljudsko šolo za dekleta. Dovoljenje za šolo so dobile. Po temeljiti obnovi samostana, ki so ga dobile v zelo slabem stanju, so se sestre leta 1903 naselile v Mekinjah in začele tudi s poučevanjem. Sprva so imele le četrti in kasneje 5. razred, tako da so s svojo šolsko dejavnostjo sprva predstavljale dopolnitev obstoječega državnega osnovnega šolstva v kamniški okolici. Vendar je kmalu komaj vzpostavljeni način življenja prekinila prva svetovna vojna. Del samostana je služil za vojaško bolnišnico avstro-ogrskim vojakom, druga svetovna vojna pa pomeni v življenju mekinjske uršulinske komunitete velik rez, primerljiv le z razpustitvijo samostana mekinjskih klaris 140 let pred tem.

Prva žrtev vojne oz. priprav nanjo je bila uršulinska šola, ki je prekinila pouk že 1. aprila 1941. Ves čas, sicer kratkih vojnih operacij aprila 1941, so sestre uršulinke podobno kot okoliški prebivalci preživljali v strahu pred negotovo prihodnostjo in po vkorakanju nemške vojske v Kamnik so skupaj z duhovniki, učitelji in izobraženci postale prav uršulinke prve žrtve okupacije na Kamniškem, saj so jih nemški vojaki že drugi teden okupacije pregnali iz samostana. Vrnile so se leta 1945 po obljubi novim oblastem, da bodo kuhale izseljencem, ki se bodo vračali v domovino in ostali začasno v mekinjskem samostanu. Velik del samostana uršulinke niso smele uporabljati, ampak so dobile le nekaj sob v prvem nadstropju samostana, iz ideoloških razlogov pa jim je bilo prepovedano opravljati šolsko dejavnost. Kljub temu so uršulinke zasebno še dolga desetletja opravljale zelo kvalitetne inštrukcije raznih šolskih predmetov, zlasti matematike in tujih jezikov.

Leta 1959 je bil velik del samostana nacionaliziran in je služil raznim dejavnostim: vajeniške šole različnih strok (frizerstvo, mizarstvo,…), poboljševalni zavod za mladoletnike, privatna stanovanja, delavnica ljudske tehnike, radio klub in skladišče brisač. Od leta 1971 se je v delu samostana do leta 2000 nahajalo skladišče knjig Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani. Sestre uršulinke pa so medtem vsa leta vzorno skrbele za vzdrževanje dela samostana, ki je ostal njihova last. Leta 1990 so mekinjske uršulinke dobile vrnjen dotlej nacionaliziran del. Ker sta država in občina v povojnih letih le izkoriščala samostan za svoje potrebe, nič pa vložili v vzdrževanje samostanske stavbe, se je pokazala potreba po temeljiti obnovi velikega dela zgradbe. Zato so zadnja leta sestre ob delni pomoči države in občine vlagala precejšnja sredstva v obnovo samostana, da bi ohranile ta izredni kulturno-zgodovinski spomenik, vendar je na koncu bilo finančno breme zanje vendarle pretežko in so se odločile v letu 2016 samostansko stavbo podariti Občini Kamnik, ki je v namen upravljanja z dragocenim darilom ustanovila Javni zavod Mekinjski samostan.

Trenutno v samostanu poteka projekt Preobrazba – revitalizacija samostana Mekinje kot orodje za oživitev opuščenega objekta kulturne dediščine in krepitev zmogljivosti prebivalcev urbanih območij, ki je bil potrjen na javnem pozivu Lokalne akcijske skupine Srce Slovenije. S tem se je pričel niz aktivnosti za oživitev nekdanjega uršulinskega samostana Mekinje, tako na področju sanacije dela objekta kot tudi izvedbe številnih delavnic in dogodkov za občane ter ostale prebivalce območja LAS. Projekt sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj.

Kot enkraten opomnik nekdanje slave in pomembnosti se samostan ponuja v vsej svoji veličini, prežeti z duhom preteklih dni. Preko 5.000 m2 pozidanih površin, deloma podkletenih, v dveh nadstropjih in z neizkoriščeno mansardo sedaj preurejamo v okviru danih možnosti. Številne sobe, krizni hodniki, dva notranja atrija, obokani kleti in veliko dvorišče s travnikom, po katerem še ponosno kraljujejo stare sorte sadnega drevja, ki jih s pomočjo Sadjarsko – vrtnarskega društva Tunjice skrbno varujemo in nasade dopolnjujemo. V želji, da bi si lahko vsi zainteresirani ogledali samostan, smo vrata odprli za vodene oglede, prilagojene željam obiskovalcev, organiziramo razna predavanja, delavnice, koncerte in različne kulturne dogodke. Želimo, da samostan ponovno zaživi v svojem poslanstvu, ki ga je skozi stoletja bolj ali manj opravljal; želimo, da znova postane center kulture, znanja, zdravja in predvsem, da združuje čim več ljudi.

Avtor: JAVNI ZAVOD MEKINJSKI SAMOSTAN